Najina zgodba ali vsega je kriv gobelin
Zagotovo veste, da se za vsako uspešno podjetniško potjo skrivajo trdo delo, odrekanja in zgodba. Tudi naša podjetniška pot je potekala približno tako, a ima svoje posebnosti.
Zakaj okvirji za slike, če je mož po poklicu kovinostrugar, jaz pa ekonomski tehnik? Kriv je gobelin Volkovi v galopu. To je zadnji in prvi večji gobelin, ki ga je naredil Boštjan (soprog) za moj 18. rojstni dan. Prejela pa sem ga šele leto dni pozneje, saj ga je izdeloval več kot dve leti.
Že takrat, dolgo je že tega (leta 1991), sem čutila, da ta gobelin ni čisto navaden, saj izžareva z nitkami prepleteno zanimivo in dolgo pot. Sicer takrat nisem natančno vedela, kaj me je tako pritegnilo, a danes mi je popolnoma jasno.
Uokvirjanje gobelina
Boštjan se je veščine šivanja gobelinov priučil od svojih starih staršev. Kot vsaka slika tudi gobelini potrebujejo okvir in tako je bilo treba na koncu šivanja gobelin še uokviriti, da bi postal slika. Njegova stara mama ga je odnesla v znano okvirjevalnico Okviri Vrhunc na Dolenjski cesti nedaleč od svojega doma, kjer je uokvirjala tudi vse druge gobeline.
V delavnici je takrat slike sprejemal in uokvirjal gospod Stanislav Vrhunc, ki je znal iz njih izvabiti najlepše in jih dati v primeren okvir. Mama je izbor okvirja zaupala mojstru. Poudarila pa je, da ne sme biti predrago. Tako sta poklepetala tudi o drugih rečeh in na koncu je še potožila, da je vnuk prišel s služenja vojaškega roka in da je trenutno brez službe. Mojster okvirjanja slik, gospod Stanislav, je v maminih besedah začutil skrb za vnuka in ji obljubil, da bo razmislil o njegovem delu pri njih.
Čez teden dni je mama prišla po gobelin, lepo uokvirjen z rjavkastim polkrožnim okvirjem, z antirefleksnim steklom in obešanko za pritrditev na steno. Kakor je mojster obljubil, pa je maminega vnuka povabil tudi na razgovor za delo.
Zaposlitev zanj v podjetju Okviri Vrhunc
Novico o delu je z veseljem sporočila vnuku Boštjanu, ki se je že naslednji dan oglasil v okvirjevalnici. Sprva je opravljal nezahtevna dela, denimo pospravljanje škatel in letev. Teh je bilo toliko, da ni bilo videti konca. Ker pa je bilo takrat dela veliko, je kmalu priskočil na pomoč v delavnici in nekaj let opravljal zaključna dela okvirjanja slik. Predvsem je skrbel za lepo izdelane vogale na okvirju, obešanke in kartone zadaj. Že takrat sta ga zanimala tudi razrez okvirjev in sestavljanje, pravi izziv zanj je bil tudi razrez stekla. Skrivaj je opazoval sodelavce, kako oni to opravljajo. Rad je prihajal na delo, in kadar je bil v delavnici sam, je poskušal narediti dovršen okvir in razrezati steklo. Ker je imel željo, predvsem pa mu je bilo delo všeč, se je hitro priučil vseh veščin.
Gobelin, ki sem ga prejela takrat, še danes krasi naše stanovanje prav s prvotnim okvirjem. Točno tako, kot ga je naredil mojster Vrhunc. Okvir bi lahko sicer zamenjalna in ga posodobila, vendar ga prav zaradi zgodbe, ki jo nosi v sebi, ne. V stanovanju pa ima posebno mesto in radi se spogledujemo z njih.
To je opis Boštjanove poti, ki še danes po 30 letih izdeluje okvirje v isti delavnici, kjer je začel z velikim občutkom za popolnost izdelave.
Zaposlitev zame v podjetju Okviri Vrhunc
Sama pa sem se podjetju Okviri Vrhunc pridružila v letu 1998 na povabilo mojstra Stanislava Vrhunca, kot pomoč pri administraciji, saj sem po poklicu ekonomsko-komercialna tehnica.
Prav dobro se še spomnim prvega srečanja in svoje zadržanosti na razgovoru. Verjetno me je spremljala moja nerodnost, ki pa je prepričala, saj sem se še istega meseca zaposlila v tem uspešnem podjetju.
Ker smo bili družina z malim otrokom Majem, nam je delo ustrezalo, saj je bilo to podjetje družini prijazno. Prav zaradi odličnega vodje mojstra Vrhunca z možem o svoji poslovni poti nisva razmišljala, zato sva rada prihajala na delo in ga jemala z vso odgovornostjo, kot da je podjetje najino. Vsa dela, ki so mi bila naložena, sem rada opravljala, na pomoč pa sem priskočila tudi mojstru pri iskanju okvirjev za slike. Tiho sem opazovala njegov način dela in tudi sama predlagala kakšno rešitev, ki je bila nemalokrat všeč tudi njemu. Tako sva zgradila zaupanje in danes lahko rečem, da sem hvaležna gospodu Vrhuncu za vse, česar me je naučil, da je bil izvrsten šef, vodja in tudi prijatelj.
Nato pa je prišla svetovna gospodarska kriza (2008) in danes zelo dobro razumem, da je moral gospod Vrhunc verjetno sprejeti najtežje odločitve in me odpustiti skupaj še z dvema sodelavcema. V službi pa je obdržal Boštjana in skupaj sta delala še kar nekaj let, dokler se ni mojster upokojil.
Od zaposlitve do samostojne poti
Ko sem ostala brez službe, sem odprla svojo galerijo in okvirjevalnico Okviri IN v Ljubljani ter še naprej opravljala administrativna dela za podjetje Okviri Vrhunc, vendar prek svojega podjetja.
Večkrat razmišljam, da je človek postavljen ravno tja, kjer mora biti. Od malih nog mi je umetnost, sploh pa slikanje, blizu. V svoji galeriji sem se povezala s slikarji in po dolgem času spet prijela v roke barve in čopič ter začela slikati. Joj, moje prve umetnine, takrat so se mi zdele odlične, danes pa?
Veliko sem se naučila ravno iz ustvarjanja slik. Dobila sem nov pogled na stvari, na naravo in še danes se ob pogledu na okolico spogledujem z barvami in kompozicijami, z vprašanjem, kako bi to prenesla na list ali platno. Čeprav se najlepše slike zgodijo takrat, ko ujameš pravi trenutek, da iz srca prek roke izraziš ustavljeni trenutek.
Prevzem podjetja
Podjetje Okviri Vrhunc, danes Okviri V, sva z možem prevzela pred sedmimi leti in nadaljevala obrtniško delavnico okvirjanja slik. Z veliko odgovornostjo in spoštovanjem do strank sva poprijela za delo. Za naju je bil velik izziv, kako nadomestiti mojstra, izboljšati njegovo popolnost izbire okvirja, kako s strankami vzpostaviti zaupanje … Zdelo se nama je, da mojstra pač ne moreš prerasti, imela pa sva znanje in željo.
Danes je v podjetju zaposlen še sin Maj in skupaj se dnevno trudimo ponuditi najboljšo storitev uokvirjanja slik od sprejema do izdaje, pri čemer je najpomembnejše, da je stranka na koncu zadovoljna.
Comments